Nauk o reinkarnaciji
Zatajitev nauka o reinkarnaciji skozi stoletja, je bilo eno najbolj usodnih dejanj poneumljanja ljudi, saj je ljudstvo oropalo pomembnega spoznanja o večnosti in smislu življenja. Prikritje nauka o reinkarnaciji, je močno prispevalo h krepitvi, že sicer vsiljenega občutka ločenosti, človeka od Stvarnika. Slednje je povzročilo, še dve napačni predstavi, in sicer; da življenje ni večno ter da s smrtjo telesa ugasne in da je človek predvsem fizično telo, ki se konča s fizično ugasnitvijo telesa.
Predstava, da je življenje fenomen, omejen na čas med rojstvom in smrtjo, kar je materialno dokazljivo in skladno tudi z materialističnim svetovnim nazorom, ki priznava verodostojnost le otipljivemu, je silno omejena in človeku zapira uvid v resnico, ki presega zemeljsko življenje. Človek je tako postal fizično telo, ki s smrtjo propade, praktično njegovo celotno življenje, od rojstva do smrti. Usodnosti posledic takšnih temeljnih predstav se niti ne zavedamo. Ob tem pa znanost še danes ne želi razložiti, kaj se zgodi z energijo življenja ob smrti človeka, kljub temu da se zaveda, da je energija neuničljiva in zatorej večna. Namreč, dokler je človek prepričan, da ima samo to in edino življenje, bo za ceno tega pripravljen vse storiti, sočasno pa bo zanemarjal svoj izvor in edinstveno poslanstvo – prilagojeno samo zanj in za to življenje, ki ga trenutno živi. Človekovo poslanstvo je naloga, ki se ne more začeti in končati v enem samem fizičnem življenju, ki je po večdimenzionalnih merilih stvarstva precej kratko, poslanstvo enega človeka se razteza skozi več različnih inkarnacij ali tozemskih življenj, prav tako se razteza skozi življenja v drugih svetovih in življenjskih oblikah, drugačnih od človeških, celo drugačnih od zemeljskih.
Danes imamo že toliko zavedanja o reinkarnaciji, da lahko v nematerialnem svetu dosegamo znanja o tem z notranjim izkustvom, spoznanjem delovanja človeka, skladno s kozmičnim redom in z notranjim občutkom, da smo stopili v stik z resnico. Vse to pa je mogoče doseči le, ko si znamo prisluhniti, ko v sebi začutimo Stvarnikovo energijo, katere sad smo sami. Takrat vemo, da smo na pravi poti, saj izgubimo vse dvome, da smo del kozmične energije in nas tega ni več strah.
Vprašajmo se, zakaj bi Stvarnik želel človeka, ki ga je sam ustvaril, s čimerkoli prestrašiti? Mu karkoli odvzeti, ali pa zelo enostavno in skladno z množičnim prepričanjem – ustvariti človeka in ga pustiti v nevednosti za dobo cca. 80 let, nato pa dopustiti, da izgine v pozabo za vekomaj? Le čemu?
Strah pred smrtjo izgine ob spoznanju, da gre z umiranjem, le za zapuščanje fizičnega telesa, zatem pa si duša poišče novo obliko ali telo in z njo novo priložnost za svoj nadaljnji spiritualni razvoj.
Spoznati, kaj je prava vrednota, je mnogo lažje, ko se zavemo, da smisel življenja ni v iskanju užitkov in pridobivanju materialnih koristi, temveč gre za proces duhovne rasti, ter s tem spoznavanja lastne pripadnosti v kozmosu. Vsi smo kozmični otroci, otroci velikega kreatorja, k njemu se vračamo v rehabilitacijo in znova smo poslani na novo nalogo, da bi dosegli tolikšno duhovno veličino, s katero bomo lahko nemoteno bivali neposredno skupaj z našim kreatorjem.
Naraščajoče tesnobe in strahu današnjega časa se je mnogo lažje ubraniti, ko se zavedamo, da smo nesmrtni in del veličastnega cikličnega proces duhovne evolucije, skozi katero je bivanje na Zemlji, le ena od mnogih postaj. Vendar se lahko že sedaj, z vsakim preživetim dnem, veselimo zaključka tega ciklusa, saj se bomo takrat zlili s Stvarnikovo čisto energijo, katerega del smo tudi sami. Torej naše kozmične poti so namenjene, duhovnemu poznanju delovanja kozmosa, slednji nas z vsako novo reinkarnacijo duhovno očiščuje in nas na tak način pripravlja na končno združitev s Stvarnikom. Sedaj lahko lažje razumemo, da nam je Stvarnik podaril življenje z namenom, ker zaupa razvoju naše duše, v pozitivno podobo, katera je nosilka, njegove izvorne energije.
Zatorej, ne glede kakšno je sedaj naše življenje bodisi smo revni, bogati, zdravi, bolni, uspešni, manj uspešni, debeli, suhi, temnopolti, svetlopolti, ljubljeni, ne ljubljeni, ženska bodisi moški,... Vse to so le naše duhovne poti in daljše potovanje v večnosti. Vsaka reinkarnacija je duhovna pot, na kateri se naša duša uči biti zadovoljna s podarjenim življenjem, zato ne bi smela strmeti k popolnejšemu zunanjemu zgledu, temveč k popolnejši čistejši notranji podobi.
Vsak posameznik, ki doseže čisto ljubezen v sebi in mu materialne dobrine pomenijo samo nujnost preživetja v fizičnem svetu, lahko začuti povezanost z izvorom kateremu pripada in se po daljšem potovanju, ponovno vrača k njemu oziroma domov. Tam lahko ostane cele dobe, ki so tako dolge, da jih v zemeljskih letih težje preštejemo, nato se lahko ponovno vrne na Zemljo ali kam drugam, kot učitelj in vodnik k svetlobi. V enostavni primerjavi bi lahko rekli, da je eno človeško življenje na Zemlji enako kot en dan v zemeljski službi, skratka osem uric. Denimo, da želimo v službi doseči nekaj velikega, moramo za to delati in se truditi več let, v enem samem delovniku ne bomo prišli daleč. In enako je z reinkarnacijo. V enem samem življenju bomo morda naredili toliko, kot lahko naredimo v enem službenem delovniku.
Tudi Rim ni bil zgrajen v enem dnevu.
Zaupajte svoji duhovni poti in ljubite svojega duha!
Vaša numerologinja in prerokinja Anka.
Telefon: 090 30 47
