Usodna LJUBEZEN
"Zakaj je bil ravno On tisti, ki jo je osvojil za zmeraj?" se je spraševala Ema.
Ker On je imel tisto nekaj več, česar drugi niso imeli.
On jo je preprosto rečeno Ljubil.
Bili so hladni zimski dnevi, in veliko časa sta Ema in Kristjan preživela skupaj pod odejo. Bila sta mlad in sveže zaljubljen par. Nekaj čez dvajset sta jih štela. On temnolas, postaven in čudovitih lepih temno rjavih oči. Ljubila je njegove oči. Tako prelepe so bile, z gostimi temnimi obrvmi, lepo oblikovanim podolgovatim obrazom, z ljubkim ravnim nosom in čutnih toplih ustnic. Ljubila je njegove roke, tople in varne, ljubila je njegove moške prsi, rahlo poraščene, na katere je tolikokrat naslonila svojo glavo.
Ljubila je njegov moški žameten glas, ki je izžareval mehkobo in strast.
Ljubila je njegovo telo, saj je bil čeden mladenič.
Zaljubila se je vanj. V hipu. In on vanjo.
V dolgonogo rdečelasko, nežnih modrih in tako skrivnostnih oči, ljubil je njeno žensko postavo, ki je bila vitka in lepo oblikovana. Ljubil je njene ravno prav zaobljene boke, njen obraz, mil in veder, njeno tiho žalost, ki jo je nosila, kot nekakšno tančico čez obraz. Šele kasneje je izvedel od kod tista tiha žalost na njenem bledem obrazu. Šele čez čas mu je povedala svojo zgodbo. Njeni starši so umrli v prometni nesreči, ko so prečkali nezavarovano železniško progo. Oba sta bila na mestu mrtva. Pa samo v trgovino sta šla.
Kot že tolikokrat, tistega dne vidljivost ni bila dobra, bila je huda megla in vlak je prihrumel iznenada. Ema je ostala pri štirinajstih sirota in vse to jo je zaznamovalo. Ko se mu je zaupala, jo je le še bolj vzljubil.
Veliko časa sta preživljala skupaj. Ko je le bilo mogoče. Skupaj sta si nabavila celo psa in skrbela sta zanj. Runa, starejšega nemškega ovčarja sta pripeljala iz zavetišča. V najetem stanovanju, sta si skrbno uredila svoje malo ljubezensko gnezdece. Ema je Kristjana naučila tudi kuhati, in včasih je on pripravil kosilo, spet drugič ona. Skupaj sta skrbela tudi za red in čistočo. Bila sta skromna in nista hlepela po bogastvu. Ker sta bila večkrat prikrajšana v svojem življenju, sta se znala odrekati in preživeti s tem kar sta imela. Kasneje sta si privoščila tudi avtomobil in hodila na nedeljske izlete, s svojim Runom, ki ju je le še bolj povezal. Skrb za tega starega psa, ju je veselila in pes jima je bil neizmerno hvaležen. Prišli so dnevi, ko sta se v poletju sprehajala okoli Soče in se ljubila v rosnih travah, kar tam sredi belega dne, varno umaknjena v kakšno zavetje. Ljubil jo je nežno in hkrati strastno in ona mu je vračala z vročičnim telesom brhke mlade ženske.
"Zakaj ravno ona? Zakaj ravno On?"
Zato, ker ji je v srcu ostajal ves čas zvest, ker je bila zanj Edina, ker nikdar ni zares želel nobene druge, ker ji je vse to pokazal na tisoč in en način, ker ji je ostajal zvest in v oporo tudi, ko so se na nebu zgrnili temni oblaki. Večkrat sta drug drugega zalotila pri tem, da sta se opomnila, da njuna velika ljubezen ni samoumevna, da ta njuna vez ni kar tako, da je vredna in, da se splača zanjo tudi kdaj kaj potrpeti. Prišli so dnevi, ko nista imela prav veliko denarja, saj je Kristjan izgubil službo in takrat sta se s skupnimi močmi borila za boljši jutri. In kaj kmalu je v njuni življenji ponovno posijalo sonce, saj nista odnehala.
Skozi boleče trenutke se je njuna vez samo še poglobila in po dvajsetih letih sta bila še vedno skupaj. Nič več ni bilo vprašanj zakaj, bilo je samo spoznanje, da sta prava. Po dvajsetih letih je bila njuna ljubezen še vedno nežna in mila, kot prvega dne. Po dvajsetih letih je Kristjan še vedno ne bi zamenjal za nobeno drugo in ona je po dvajsetih letih spoznala, da je imela v resnici srečo, ker sta se našla. Srečo zato, ker ji je bil v srcu zvest, zato, ker jo je ljubil, kot lahko ljubi samo predan in topel moški, ker jo je ljubil tudi takrat, ko je bila nemogoča, tudi takrat, ko je dvomila v njuno zvezo. Spoznala je, da ima srečo, ker je bil tam zanjo, kot nekakšen trden steber, ki ne glede na vse kar se zgodi ostaja samo njen. Včasih sta razmišljala drug o drugem in vedno bolj sta razumela, da vse to kar imata, ni zgolj površinska zveza, pač pa ima globoke temelje v požrtvovalnosti, v potrpljenju, v skromnosti in darovanju, v iskrenosti in resnici, v skrivnostnosti in predaji, v radosti in milini. In, kot pravi stari pregovor, da po dežju vedno posije sonce, ravno to je pri njiju še kako veljalo.
In pogosto se je spomnila babičinih besed, ki ji je dejala: "Veš Ema, za ljubezen je vredno kdaj tudi kaj potrpeti. Nikjer se ne cedita le med in mleko! Kdor misli, da mu bo v ljubezni postlano samo z rožicami, ta ni za ljubezen. Kajti ljubezen se rodi tam, kjer se gre tudi, čez kakšno trnje skupaj, tam, kjer se dva, ki se imata rada podpreta, ko en na skupni poti omaga, tam, kjer skupaj premagujeta ovire, kjer skupaj preplezata kakšen zid, kjer skupaj premagata kakšen nevaren previs. Da, zato tisti, ki mislijo, da je ljubezen zgolj in samo kot češnjeva pita, na poti ljubezni klonejo in obupajo. Saj za pravo ljubezen je potrebno še veliko več. Veliko več, kot je sprehajanje s prsti po lepem telesu, veliko več, kot je samo materialno izobilje, veliko več, kot je poročni zakrament,..." je pripovedovala Emi sivolasa starka, ki je s svojim možem preživela vse svoje življenje in tudi dve vojni.
Ema in Kristjan sta to vedela in zato je bila pred njima tudi lepa starost. Starost polna topline in zaupanja, starost polna razumevanja, starost v kateri sta stala drug drugemu naproti, kot duhovno zrela človeka, polna človečnosti in duha, polna notranjega miru in sočutja.
Zakaj tako malo ljudi zmore tako ljubezen? Ker taka ljubezen ni od zunanjega sveta, pač pa živi in raste od znotraj, iz duše in duha. Kjer moški spoštuje svojo žensko in jo ljubi, kot samega sebe in kjer ženska njegovo ljubezen ceni in spoštuje, je zanjo neskončno hvaležna, in se mu predano daruje.
Res pa je tudi nekaj, česar ne smemo pozabiti. Usoda ali z drugo besedo karma, ima pri izbiri partnerja odločilno vlogo. Brez podpore usode in karme, nobena ljubezen ne zdrži, pa če se dva še tako močno ljubita. Kar je namenjeno se zgodi, in kar ni namenjeno, se morda ne bo zgodilo zdaj, ampak v drugem življenju.
Če želite izvedeti več o karmi, vas vabim, da me kontaktirate na telefon: 090 3080
Vaša jasnovidka Gabrijela
