• Vedeževanje in svetovanje Astrohiša

Ukradena in razumsko neizpolnjena ljubezen

Vse se je začelo v začetku novembra lanskega leta, ko mi je v službi zazvonil moj mobilni telefon. Klical me je osebni zdravnik mojega očeta, češ da je oče zbolel za močnejšo virozo in da bi bilo dobro, če bi lahko kdo od sorodnikov prišel za kakšen teden ali dva poskrbeti zanj. Moj oče je vdovec že devet let, sicer še vitalen za svoja osemdeseta leta, vendar živi sam s psom v predmestju v tujini. V službi sem se brez težav, dogovorila za dva tedna dopusta. Odšla sem domov in počakala, da smo bili vsi  zbrani, mož in dva sinova študenta. Povedala sem, kaj se je zgodilo in za kaj gre, pa so bili vsi trije moji moški enakega mnenja, da naj odpotujem k dedku in poskrbim zanj.
 
Nato se je vse hitro odvilo, naslednji dan sem v poznih večernih urah že bila pri svojem očetu, ki kar ni mogel verjeti, da resnično stojim pred njim. Z veselim pogledom me je vprašal, kaj počnem nenajavljena pri njemu. Povedala sem mu, da me je klical njegov osebni zdravnik in da sem prišla k njemu za dva tedna. Naslednje jutro so me zlati sončni žarki, prijetno prebudili.Takoj sem vstala in pogledala skozi okno, pozabila sem že, kako prečudovit kraj je tukaj, kjer živi oče. Pripravila sem zajtrk za oba, sicer sem morala očeta siliti s hrano, a kljub vsemu je nekaj le pojedel in popil čaj. Šla sem nahraniti očetovega psa Toda, je odrasel ovčar, dober čuvaj,ki ljubi bližino človeka in kljub temu, da se nisva videla že nekaj časa, me je takoj prepoznal, ter veselo pozdravil. Zakurila sem peč in razmišljala, kaj bi bilo dobro skuhati za očeta, na koncu sem sklenila, da bi mu najbolje pomagala domača juha.
 
Ko sem opravila nujna gospodinjska dela, sem očetu povedala, da grem s Todom na kratek sprehod. Hitro sem ugotovila, da bo potrebno še nekaj snega odmetati, poleg tega sem še Todu metala kepe in tako sva se oba kar dobro razgibala. Nato sva hodila po zasneženih travnikih, veje dreves so bile od snega upognjene skoraj do tal, sončni žarki so skozi zasneženo vejevje pričarali pravljično podobo prečudovite zimske narave. Spomnila sem se na govejo juho in s Todom sva pohitela nazaj k hiši.
 
Z očetom sem klepetala, medtem ko sem pripravljala kosilo in dobila sem občutek, da se mu bo stanje hitro popravilo, zdaj ko ni več sam. Malo pred temo se je oglasil hišni zvonec, pogledala sem očeta in vprašala, če pričakuje obisk. Oče je odvrnil, da je morda samo dr. Albert, njegov zdravnik. Odprla sem vrata in ostala brez besed. Dr. Albert je presekal tišino, se predstavil in povedal, da je prišel pogledat očeta, tako kot vedno. Vsa zmedena, z rdečico na obrazu, sem ga vljudno povabila, naj vstopi. Nisem ga upala več pogledati. Nisem razumela, kaj se z menoj dogaja, bilo mi je neznansko vroče, roke sem potisnila v žepe, ker so se mi tresle in iz grla nisem spravila niti besede. Odšla sem v kuhinjo, sedla na najbližji stol, saj sem imela noge popolnoma mehke. Iz sosednje sobe sem slišala očetov hripajoči glas, ki je spraševal, če bom gospodu doktorju kaj postregla. V trenutku sem bila prisiljena k zbranosti, pristavila čaj in poiskala stekleno posodo za piškote. Voda je čudežno hitro zavrela, pripravila sem domači čaj in ga skupaj s piškoti odnesla obema.
 
Pogled dr. Alberta je izžareval enake misli, kot so bile moje. Oče na srečo ni ničesar opazil, klepetali smo še celo uro in midva sva si s pogledi povedala vse. Dr. Albert je bil izredno privlačen, simpatičen, urejen, skrben in ljubeč moški.
 
Tudi on poročen, ima hči in sina, ki oba študirata, zaupal mi je da se dobro razumejo. Vendar midva sva se vsak dan skrivaj dobivala, preprosto sva se zaljubila na prvi pogled. Zavedala sva se, da bi preveč ljudi prizadela, če bi nadaljevala, tako sva imela drug drugega le nekaj dni, z nekaj ukradenimi uricami.
 
 
Bolj so hladni dnevi, bolj je spomin živ in močno me boli, ko se spomnim njegovih iskrivih toplih rjavih oči, njegovega žametnega glasu, nagajivo skodranih temnih las in čudovitega nasmeha. Ja ljubim ga, drugače kot svojega moža in vem da ne moreva biti skupaj, vem da se ne bo nikoli več ponovilo, tudi če se še srečava, to sva dolžna svojim najdražjim. Ukradla sva si nekaj najlepših, čarobnih in nepozabnih trenutkov, ki se lahko zgodijo samo enkrat v življenju ali pa nikoli. Nama so se in hvaležna sva za najlepše čustveno darilo, ki ga lahko človekovo srce prejme. Moža sedaj ljubim bolj, kot pred tem, a vseeno drugače, kot sem ljubila Dr. Alberta.
 
Vse dobro vam želi,
prerokinja Anka