
Sanje o ljubezni in novi dobi
Klementina je bila prijetna ženska sredi 30. let, s službo, najetim stanovanjem in predvsem enoličnim življenjem. Morda malce izgubljena na trenutke, vendar tako resnična ženska današnjega časa.
Klementina:Nič kaj prijetni dnevi se ne dogajajo. Zunaj sije toplo sonce, meni pa ni do ničesar. Najraje bi samo spala in spala, pravzaprav se najraje sploh zbudila ne bi več. V globini moje duše je črno brezno osamljenosti, ki me vleče vase in razjeda. Občutek imam, da sem na vsem širnem svetu čisto sama, navklub parim ljudem s katerimi komuniciram, seveda pa je ta komunikacija večinoma preko telefona in interneta. Drugače pa samevam in si krajšam čas, kakor že nanese. Do tega, da bi si iskala ljudi prav na vso moč mi ni, kajti za seboj imam številna razočaranja v zvezi s človeškim prijateljstvom. Skoraj da, ne verjamem več vanj. Mislim, da imajo srečo s »prijateljstvi« ljudje, ki so uspešni in se jih, da uporabiti za svoje koristi, mi »luzerji« pa ne, kajti od nas ni velikih koristi. Skratka čuden je ta nori človeški svet, predvsem pa boleč, če nimaš trde kože in ne skrbiš samo zase. Nekaterim pač to ni dano, da bi bili samostojni in tako gospodarji svojih življenj, sicer pa bi se dalo o samostojnosti oziroma neodvisnosti veliko govoriti.
Najbolj zanimivo se mi zdi to, da človek z leti spozna, da je kjer je, da bi bilo lahko tudi čisto drugače pa ni. In, da se sprijazni z usodo, ki mu je dana, saj po številnih zaletavanjih z glavo v zid, ki se ne umakne, ne pridobi ničesar. Seveda pa ga notranja bolečina opozarja, da nekaj še kako ni v redu in da je prepuščen življenju na milost in nemilost oziroma, da plačuje dolg, katerega niti ne pozna, kajti biti žrtev v tem svetu izgleda na videz krivično po drugi strani pa, če pogleda, da se vse dogaja po nekih višjih naravnih zakonih ima vsak "zakaj", tudi svoj "zato".
Videti je, da se vsak trudi po svojih močeh in kar je v njegovi moči lahko spremeni, kar pa ni, pa kljub veliki notranji želji ostane nespremenjeno. Nasplošno je človeški rod pod vplivom sil, ki niso vedno ravno pozitivne, ozir. Drugaèe rečeno človeška narava je takšna, da dela napake, človek je še kako zmotljivo bitje, ki neprestano hrepeni po višjem, boljšem ali v materijalnem ali pa v duhovnem smislu. Takšna je človekova usoda, ves čas je v fazah učenja, ki ga spremljajo vzponi in padci, prijetne in neprijetne izkušnje.
Nič kolikokrat sem že pomislila, da zgolj biti, obstajati, dihati pomeni izkušati bolečino, ki se odraža na več plastnih nivojih. Že sam trud, je povezan z agresijo, da se za nečim ženeš (kar počnemo vsi) je samo po sebi agresija. Morda se to sliši neumno, vendar je celo človekovo življenje tako naravnano. Obveznosti, dolžnosti, odgovornosti...Celo življenje visi ves čas nad človekom neki«moraš«. Jaz pa si mislim, da moram živeti in že to se mi zdi včasih naporno. Ne vem, morda sem lena, kakor pravijo takšnim ljudem, ali pa preprosto iščem možnosti življenja nekje drugje, drugače. Imeti nekaj rad iz srca ni naporno, ampak te osrečuje in ravno tu vidim problem. V vsakemu od nas je ta primarna potreba po sreči in moj pogled vidi, da se lahko opravljajo stvari tudi iz čistega veselja in mislim, da so to tiste prave stvari. Skratka lahko je prisotna bolečina, ki je navsezadnje naša stalna spremljevalka, vendar gonja, kot na konjskih dirkah se mi dozdeva pretirana. Drugače povedano brez notranjega miru, nisi priseben in tako, tudi delo, ki ga opravljaš ne vodi k izpolnitvi, temveč te bremeni, no pa pustimo vse to razmišljanje.
Kot človek na zemlji občutim radost, kot človek, ki pripada skupnosti pa se počutim tujec. Tujec se počutim skoraj povsod, izjemoma se včasih zgodi, da ob kakšnem človeku najdem pomiritev , kadar me sprejme, kadar se najine energije ljubeče objamejo.
Živimo pač, ker nam je dano, iščemo sami sebe v delu, v ljubezni, v razmišljanjih, na vsakem koraku smo iskalci.
In dozdeva se mi, da ko privekamo na svet in se ločimo od matere gremo svojo pot, čeprav včasih obkroženi s številnimi ljudmi, sami samcati mravljinčki na pohodu proti neznanemu, skritemu. Ene poti so daljše, druge krajše, nikjer pa ni dveh istih. Kljub temu, da se nam pridružijo sopotniki potujemo le v istih oziroma vzporednih smereh, a še vedno sami z začrtanimi črtami naše usode na dlani. In to je tista uničujoča teža, ker veš, da nihče ne ve v celoti za tvoje korake, kot bog, in, da te ravno zaradi tega ne more popolnoma razumeti nihče.
Seveda je to po eni strani tudi osvobajajoče, ker bi bilo potem morda še huje, če bi vsi za vse vedeli vsak trenutek, kje je kdo, zaradi hudobije, če pa bi bila vse prisotna ljubezen, potem bi bili povsod doma. Ampak to je že neka druga tema, ki je za realnost čista utopija.
Skratka korakamo po neznanih poteh, včasih močni, pogumni, kdaj drugič šibki in nebogljeni, kot hoče naše življenje, kjer nas pelje držeč z nevidno roko, kot mati otroka. In matere morajo svoje otroke voditi včasih tudi k zdravnikom, kjer dobe inekcije, ki jih zabolijo in ravno tako nas življenja vodijo včasih po manj prijetnih, bolečih poteh.
Človek velikokrat razmišlja o vsem mogočem, včasih pa je bolje določene stvari pustiti, še posebno kar se tiče čustev. Čustva velikokrat zameglijo pogled in živijo čisto zase, kot bi živela svoje življenje. Lahko jih ignoriraš in se narediš , kot, da jih ni, če so preveč moteča. Pustiš, da jim prevlada razum, ker se tako izogneš bolečinam, ki sicer vedno sledijo ob prevelikih željah, če niso uresničene. Čustva so zanimiva, porodijo se nepričakovano, nenapovedano, preplavijo te in te peljejo po svojih poteh.Vendar premočno skoncentrirana čustvena energija, ki se ne more izraziti ali izživeti lahko človeka močno izčrpa. Zatiranje čustev pa je ravno tako boleče in vodi v zagrenjenost in nezadovoljstvo, zato je zdravo, da jih spustiš na plano ozir. Jih izraziš v kakršni koli obliki že. Kajti niti ni pomembno, kaj sledi njihovemu izrazu, pomembno je, da si jih priznaš, jih izpoveš.Tvoja so ozir. Del tebe so in njihovo zatiranje je zatiranje dela tebe, tvoje narave. Tudi, če drugi ne čuti takšnih čustev, ni pomembno, prisotna so, podariš jih, saj s tem namenom so tam in že samo darovanje je njihov cilj, kajti tam so samo zato, da jih podariš, pokloniš. Mogoče z njimi koga šokiraš, prestrašiš, vendar je to potem njegov problem. Če jih lahko sprejme ali ne. Lahko jih ne sprejme iz razloga, ker jih ne more vrniti, ali, ker se jih boji, vrniti ozir. pokazati. Kajti silno čustveni ljudje na ta način raskirajo , da bodo prizadeti. In smo zopet pri bolečini. Če pa se zavedaš ,da so to tvoja čustva, ki jih je v tebi nekdo vzbudil, imaš še vedno možnost, da jih gojiš sam pri sebi in se odločiš, da jih ne boš izrazil in, da bodo ostala skrita. Skratka nekateri imajo potrebo po tem, da jih izrazijo, drugi pa po tem, da jih imajo varno očuvane. V končni fazi je pomembno le to, da se zavedaš, da te bogatijo.
Torej smo pri sprejemanju in dajanju, oboje je enako pomembno za človekovo ravnovesje, harmonijo in duhovno rast.Vendar pri obeh smereh predajanja in sprejemanja obstaja rizik, da boš prizadet, če si to dovoliš, kajti, pričakovanja kakršnakoli že ovirajo naraven energetski pretok, zavedati se moraš, da ljudje ravnamo iz sebe, kar pomeni, da smo individumi, vsak s svojimi strahovi in nerešenimi ugankami, pa naj si bo kar zadeva čustev, mišljenja ali drugega.
Glede na zorni kot posameznika in glede na njegovo zmožnost globine, uvida, senzibilnosti ali duhovne širine se pač vsak sam odziva na dogajanja znotraj ali zunaj njega. Absurd je biti prizadet Npr., če naprej veš na kakšnem nivoju je določeni človek in pričakovati, da, ko bo s teboj bo drugačen, preprosteje povedano, kot bi pričakoval, da bo drevo, ki si ga ravno posadil čez mesec dni rodilo sadeže, ozir., da bo npr. marjetica po tvoji ozir. zaradi tvoje želje postala hrast. Skratka zavedati se moraš kaj od koga lahko pričakuješ in česa ne, najbolje pa je ne pričakovati nemogočega, ozir. Pričakovati čim manj. Kajti le tako se lahko zavaruješ pred nepotrebnimi razočaranji, ki so posledice tvojih iluziornih in nerealnih pričakovanj porojenih iz tvojega idealističnega pogleda na svet. Svet ni idealen, ti nisi idealen, niti ljudje okoli tebe ne. Zato lahko zameriš samo samemu sebi, če si prizadet zaradi svojih iluzij, ne nazadnje pa je tudi to dobro, saj se le učiš, ravno tako ,kot vsi na zemlji. Torej bolečina ob sprejemanju je vedno posledica tvojih nerealnih, iluziornih pogledov, v smislu, biti bi moralo drugače, tako in tako, je pa, kot je. Svet je daleč od raja, ljudje smo mnogokrat podli, hinavski, tako pač je in prej, ko se sprijazniš s temi dejstvi bolje ti bo.
Pretirana občutljivost in ranljivost je stvar zmožnosti se vživljati v obstoječe kar je pozitivno, negativna pa se izkaže, kadar izpade, da ni nikogar ob tebi, oziroma, ko se izkaže, da drugi tega ne zmorejo. To pomeni, vsak je včasih ranljiv in najhuje je, da ga takrat nihče ne zaščiti oziroma razume.
Vsak se kdaj znajde v takšni koži in takrat se mu ponudi idealna možnost, da se objame sam, kajti navsezadnje ima še vedno samega sebe in ravno takšne izkušnje ozir. Preizkušnje so smernice, da se začneš ljubiti, imeti rad, najprej sam sebe. In zato se takšne situacije dogajajo, da se naučiš ljubiti samega sebe, tolažiti, opogumljati, varovati. Sam. SAM SI. In šele potem, ko se tega naučiš, lažje pomagaš drugim, jim pokažeš kako si naj pomagajo sami. Problem je v iluziji, da ti bo drugi pomagal. Napaka, čista fikcija. Lahko ti le pokaže kako si pomagaj sam in v tem je ves smisel vsakršne pomoči.
To so bile globoke misli Klementine, potem pa utonila v globoki sen.
Klementinine sanje: DUŠNA DVOJČICAV pridušeni svetlobi nekega poletnega večera sta dve goli telesi tesno objeti ležali druga ob drugi na veliki postelji prekriti z vijoličastim, svilenim pregrinjalom. Ženska in moški. Ljubimca. Njune oči so se ljubeče gledale in on je s svojimi nežnimi rokami mehko polzel po njenem lačnem telesu, ki je vsak njegov dotik željno požiralo. Čutil je njeno voljno kožo, čutil je kako ga njegovi dotiki vodijo po skrivnostnih poteh in kako so te poti samo njegove.Srečen nad njeno voljnostjo, jo je strastno poljubil in se potopil vanjo, ki je poželjivo sprejemala celega, njega, njenega moškega, njega, ki jo je omamil in ponesel po poti pogube, saj brez njega ni imela ničesar. Imel jo je v oblasti, vso, njeno telo, dušo in srce. Zavedala se je te čarobne groze, te strašljive resnice. Njegovi poljubi so bili slajši od medu, njegovo telo vabljivejše od vseh skušnjav in njegov pogled, pogled angela in hudiča obenem. Zavedala se je svoje nemoči, zavedala se je, da lahko z njo naredi prav vse kar se mu zahoče. Tega večera je bil še posebno ljubeč, nežen in popeljal jo je do silovitih strasti duše in telesa. Njegove mehke sočne ustnice so jo nežno grizljale, njegov jezik je božal njen beli vrat, dlani so se čisto počasi plazile po njenih prsih, mimo trebuha, ki se je vročično vzdigoval, mimo belih jedrih stegen in za trenutek počakale, kot bi premišljale, nato pa se potopile v njeno vroče mednožje. Igral se je z njo , čudežno igro mačke z mačko.
Skozi odprto okno je prihajal lahen piš vetra in dvigoval tančice svetlo modrih zaves, da so poplesovale v čudovitem valovanju.Temna noč je bila osvetljena z lahkotno srebrnino mesečine.
Ko si jo je v celoti vzel, jo je vso omamljeno prižel na svoje prsi in jo mehko poljubil na čelo. Ničesar nista spregovorila, le čutila drug drugega, njune energije so bile povezane v eno samo in njun film, ki sta ga skoraj sanjala, je bil usklajen. Sanjala sta iste sanje. Dotiki teles so bili le dotiki duš, ki sta bili eno.
Nasledji dan je on že zgodaj vstal in ji pripravil zajtrk, nato ji ga je prinesel v posteljo, potem pa odšel. Poljubil jo je na speče lice in tiho izginil.
Ko se je zbudila in opazila, da ga ni ji je po licu spolzela svetlikajoča se solza čiste ljubezni. Objela je blazino na kateri je počival in jo prižela k sebi. Še vedno je v nosnicah čutila vonj njegovega telesa in njegova odsotnost je bila le fizična.
On je bil moški njenega življenja in ljubila ga je tako močno, da jo je bolelo.
Začela se je spraševati ali so vse le sanje, ali je vse to resnično, je bil res pri njej, sta se zares ljubila ali je vse le iluzija? Začelo se ji je svitati, da ta človek ni iz tega časa, da ona živi dvojno življenje, da pravzaprav ne ve, če je sploh še pri pravi. Pogledala je na rob postelje in tam je bil pladenj z zajtrkom. »Torej je vseeno res, bil je tu, ampak nekaj ni bilo v redu, nečesa ni mogla sprejeti. Nekaj jo je vedno bolj begalo. Želela je nekakšno pojasnilo in vedno bolj, ko ga je iskala jasneje ji je postajalo, da si ne more tako priti na jasno. Pojedla je pripravljen zajtrk ,si skrtačila dolge svetle lase, jih spela v kito, si naličila obraz ter si nadela dolgo belo obleko v kateri je bila videti še prav posebno ljubka. Obula je bele sandale in stekla ven iz stanovanja.
Lahkotno se je spuščala po stopnicah in stopila na ulico. Začutila je prijetno svežino pomladanskega dne in za trenutek ujela omamne vonje razcvetelega cvetja. Lahkoten vetrič se je poigraval z njenimi lasmi in jih nežno mršil, kot bi jo božale njegove roke, nežno, mehko.Zaprla je oči in začutila, da je z njo in, da se ji navihano smehlja, kot bi ji hotel reči: "Se me še bojiš?" In res se je prestrašila. Hitro je odprla oči in se skušala osredotočiti na nekaj drugega. »Oh, le kaj mi je te dni?« Je raztreseno pomislila. Hitela je naprej proti velikemu drevoredu in prostrani jasi, saj si je želela malo počitka. Sedla je na leseno klop, prekrižala vitke noge in naslonila glavo nazaj. Zaprtih oči se je prepuščala nežni toploti jutranjega sonca.
Nenadoma se je zopet pojavil ob njej, čisto potiho ji je šepnil «Kaj praviš, danes je lep dan, mar ne?« »Da, res.«Mu je v mislih odgovorila. Začutila je njegovo energijo, ki se je prijetno razlivala po njenem telesu. Za trenutek je začutila njegove nežne roke na svojih ramenih, nato pa je odprla oči. Bila je sama.
»Zakaj mi to počneš, zakaj mi slediš, zakaj ne morem več brez tebe?« Je hrepeneče vprašala. »Zato, ker sama tako hočeš, potrebuješ me, ali pa vsaj misliš ,da me potrebuješ.« Ji je nežno dejal. »Me potrebuješ?«Jo je nenadoma vprašal?« »Da.« Je kratko odgovorila. »Torej se nič več ne obremenjuj, tu sem, tvoj sem in nič drugega ni pomembno.« Ji je prišepnil.«»Si ti moj moški?« Ga je vprašala. » Hm,...« Se je nasmehnil, vendar ni odgovoril. »Povej, prosim, povej, si?« Je postajala nemirna. » Na ta odgovor si moraš odgovoriti sama.« Je resno dejal. »Lahko ti pomagam. Si želiš, da bi bil tvoj moški?« »Potrebujem te.« Mu je odgovorila. »Dobro, zdaj pa mi povej zakaj me potrebuješ?«
»S teboj je moje življenje bogatejše za nešteto stvari, veš ravno tako, kot bi najprej obstajala samo ena zvezda na širni noči, s teboj pa so posvetile v moje življenje še vse preostale, ....« »Šššššš!« Ne govori več. Zakaj si želiš vse pojasniti, zakaj želiš odkriti najino povezanost?« Jo je mirno vprašal. »Bojim se, da bi kaj spregledala, bojim se, da....« »Strah, ta tvoj večni strah. Dovoli, da ti nekaj predlagam.« »Povej.«Je tiho dejala. »Npr. Kaj storiš, če te zunaj ujame neurje?« »Skriješ se na varno, če se le da, jo pocvirnaš pod streho.« Je odgovorila. »Točno.Zdaj pa mi povej, kaj storiš, če v vroči poletni noči naletiš na neznanca, ki te povabi k sebi npr. Na kozarček pijače?« »Če začutiš, privlačnost se odzoveš, drugače ne, ozir. Lahko se odzoveš, lahko se ne odzoveš.« Od česa je odvisen tvoj odziv?« Je vprašal. »Odvisen je od trenutnega razpoloženja, od preteklih izkušenj in od tega kar predvidevaš, da lahko sledi. » »Če, predvidevaš, da bi se lahko zgodilo, kaj neprijetnega se ne odzoveš.« »Da.««Ampak še vedno se včasih splača poskusiti. Že, že ampak ne za vsako ceno, razumeš?« »Da.« Torej, kar sem ti želel povedati je, ah..... saj še sam ne vem.« »Si zdaj zmeden? « Ničesar ni odgovoril, po dolgih trenutkih molka pa je dejal: »Zdaj sva pri odzivanju, povej si ti moje dekle? Me ljubiš?«
Njegovo vprašanje jo je presenetilo. Zagotovo ti lahko povem le nekaj mu je odgovorila in istočasno odgovorila sebi na njemu zastavljeno vprašanje:
» Čutim te. In prav zelo rada te čutim.«
»Torej ne potrebuješ več nekakšnih vratolomnih razlag?« »Ne.«
»Dobro.«
Oba sta se nasmehnila, nato pa ga je nevidno in neslišno čisto nežno pobožala po laseh in ga poljubila na odprto dlan, ki se je nato približala njenemu licu spolzela pod njenimi lasmi in jo nežno potegnila k sebi. Naslonjena k njegovim prsim se je nasmehnila, nato pa stekla po beli poti drevoreda, njeno srce je bilo močneje in močneje, dokler ji ni šepnil, zakaj bežiš, čemu bežiš?« »Pred srečo. Nisem je vajena, bojim se, da je ne bi prenesla.«
»Ti je ljubša nesreča? » Je vprašal.
»Njo poznam, dobro jo poznam, sreča pa je zame prevelika, premočna.«
«Da, ljudje se navadijo na svoja stanja, ne zavedajo pa se dejstva, da so sami odgovorni zanja, tvoja izbira je , ti se odločiš ali hočeš biti nesrečen, ali srečen. To ni nekaj zunanjega, to ni pogojeno z ničemer od zunaj, to je le tvoja odločitev, izbira, pogled. Zaradi iste stvari si lahko zelo srečen, kot tudi zelo nesrečen, razumeš?« Jo je vprašal. »Da, vsaj malo bolje, kot prej.«
Je resno odgovorila.
Nekaj ti moram povedati :"Veš, že toliko časa imava neko vez, ampak, ne vem kako naj ti to povem, nora sem nate, obožujem te, tvoj glas ljubim bolj, kot petje ptic, ljubim tvoj ton glasu, način kako mi kaj poveš, ko se nasmehneš pa moje srce vztrepeta od tolikšne radosti, veš želim si, da bi te najina vez osrečevala in radostila. Zato, ker te ljubim. Včasih sem pohotna, razvratna in domišljava, vendar takšna sem, sem pa tudi ljubeča, iskrena in igriva. Želim si, da bi me sprejel takšno, kot sem v celoti."
"Oh, dekletce moje, saj te sprejemam celo, čeprav pridejo trenutki, ko sam s seboj nimaš razčiščenih stvari in takrat se ti ne morem posvetiti v tolikšni meri, kot bi si oba želela."Ji je nežno dejal.
"Me ljubiš?""Na to sem ti že odgovoril, prosim ne sili me, da ti ponavljam besede, ki nimajo pomena.
"Vez imava in to je tisto kar šteje in priznati ti moram, da mi ta vez veliko pomeni, si zdaj zadovoljna?"
Jo je nežno vprašal."DA.Želela sem slišati te tvoje besede."
"Dobro." "Želim si, da si srečen, kjerkoli si, srce moje je veselo, ker te nosi v sebi. Pošiljam ti poljube, ki so sinje modre barve."Mu je ljubeče dejala.
"Hvala."Ji je odgovoril.
"Jaz pa ti pošiljam pest štiriperesnih deteljic." Je ljubeče zašepetal.
Nato, kot bi svet potonil v temo je postalo vse brezoblično in zaslišalo se je bučno grmenje in celo stvarstvo se je zatreslo. Zemlja se je odprla in njena ognjena notranjost se je pomešala z ledeno maso, ki se je pod tolikšno vročino lave spremenila v vodno paro. In donelo je apokaliptično grozeče ter rušilo vse kar je obstajalo. Veliki nebotičniki so, kot za šalo padali in izginjali v peklenskem ognju, dokler po časovno nedoločljivem času, ki ni bil izmerljiv ni bilo vse zravnano z grozečo notranjostjo zemlje.
Končala se je doba zemlje in telesnega obstoja človeštva. Prišla je zračna doba, v kateri so bila telesa subtilnejša in miselno gibljiva. Bolečina je bila presežena.
In takrat je šele vse zasijalo v pravi luči, kajti takrat je obstajala drugačna komunikacija, ki ni bila ujeta v prostor in čas, temveč je bila lahkotna, kot je lahkoten let belega peresa. Predvsem mehka in neboleča. In prave vezi vzpostavljene na zemlji so se zableščale v vsem svojem sijaju in njih vprašaj je našel pomirjen odgovor.
Ta ples duhovnih bitij se je šele začenjal in obetal je veliko modrine, globokega duha, kristalov modrosti in mavrične radosti. Tu nihče ni nosil maske, nikogaršnja laž ni preživela in nikogaršnja agresija ni obstala. Ta svet je bil narejen za duše, lahke kot puh in bele, kot sneg. In tu, šele tu so vsi tisti nekdaj izgubljeni, našli svoj pravi dom.
Vaša jasnovidka Gabrijela
Kontakt: 090 3080