• Vedeževanje in svetovanje Astrohiša

Od varanja do resnične ljubezni

Imel sem resno zvezo, vsaj tako sem mislil. Skupaj sva bila dobra tri leta in malo pred mojim osemindvajsetim rojstnim dnem, mi je povedala da me zapušča. Češ, da jo najina veza utesnjuje in da bi pri svojih šestindvajsetih rada potovala in še koga spoznala. Ostal sem brez besed, gledal sem jo in mislil, da gre za pomoto. Seveda je vztrajala pri svojem in sva se zato razšla. Že čez tri dni, ko sem si privoščil krajši sprehod, da si zbistrim misli in se skušam zaposliti sam s sabo, sem jo opazil z druge strani ceste, ko se je dobesedno obešala po nekem tipu. Šele takrat sem dojel pravo resnico, ki me je v sekundi dotolkla. Vsa najina skupna doživetja so se mi v sekundi odvrtela pred očmi in na koncu občutek noža v hrbtu; "Kako je lahko storila kaj takega? Kako mi je lahko tako podlo lagala?..."

Vzel sem si dopust in skoraj štirinajst dni nisem stopil iz stanovanja, bil sem brez moči, prizadet, obupan, izigran, razočaran, besen na cel svet. Česar koli sem se želel lotiti, brez nje ni imelo več smisla, jezen sam nase in še bolj na njo sem brezglavo blodil po stanovanju. Nisem mogel trezno razmišljati, kaj šele da bi šel kam ven, na sprehod, v družbo, v mesto,... Izoliral sem se pred zunanjim svetom, bilo me je strah, strah, da ne bom več ljubeljen, strah, da bom ostal sam,...

Nisem se javljal na telefon, popil sem vso zalogo kave, kadil kot "turk", skoraj nič nisem spal, shujšal sem, bil sem neobrit in zanemarjen na celi črti. Zadnje tri dni sem prižgal televizor in brezvoljno blodil po tv kanalih. Nenadoma sem zagledal oddajo o kužkih, ki iščejo dom in so tako rekoč brezdomci. Ker sem se tudi sam počutil, kot nekakšen brezdomec, sem se odločil iti naslednji dan v najbližje pasje zavetišče.

"Dobil sem nek cilj in se končno uredil, kot človek, saj tako zanemarjen res nisem bil za v javnost."

Naslednji dan sem si že ogledoval kužke, ki so v večini pokazali zanimanje zame. Pogovarjal sem se s prijazno oskrbnico, ki mi je za stanovanjsko bivanje priporočala kužka nižje rasti, mešančka, skoraj nezahtevnega, starega eno leto. Med nepreglednim izborem kužkov, ob katerih sem se res počutil prerojeno, sem naposled izbral Dida. Dido je bil zdrav, simpatičen svetlo rjavček z nagajivimi, rjavimi očki. Njegov pogled mi je povedal, da mi bo vedno zvest in da bova imela drug drugega. Z Didom sva odšla v novo življenje, najprej sva se ustavila v trgovini za male živali, kjer sem vse potrebno nabavil za mojega novega prijatelja, nato pa sva se odpeljala proti domu. Neizmerna zahvala v njegovih očeh, mi je zapolnila mojo notranjo praznino, njegov stalno vesel migajoči repek pa je tudi že osvojil moje srce.

Dido je postal moj najboljši prijatelj. Skupaj sva jedla, skupaj sva se sprehajala, skupaj sva se učila, skupaj sva se crkljala, celo pogovarjala sva se, saj me je znal poslušati. Res ni bil naporen kuža, vsega se je hitro naučil in tudi, ko sem prišel iz službe, me je ves vesel pričakal doma. Dajal mi je občutek ljubezni in moja praznina je bila na nek način dopolnjena.

Naučila sva se, da greva proti večeru na malo daljši sprehod, na travnik ob naselju, kjer so se ponavadi zbirali tudi ostali lastniki malih kosmatincev. Neke jesenske sobote, ko sva se z žogico igrala na travniku, je do naju pritekel majhen bel kuža, za njim pa lastnica. Prijazno me je pozdravila in se mi predstavila z imenom Irena. Bil sem očaran, njeni dolgi kodrasti kostanjasti lasje so se lesketali v nežnem soncu, njen pogled je bil iskren in kazal mi je na osamljenost tudi nje same. Takoj sva se spoprijateljila in se dogovorila, da se lahko še kdaj dobimo s kužki, saj sta se tudi onadva takoj spoprijateljila. Irena je bila navdušena, jaz pa tudi.

Z Ireno sva se začela vse več družiti v svojem prostem času in počasi sva si tudi vse več stvari zaupala. Povedala mi je, da je tudi sama pred kratkim imela podobno izkušnjo, češ, da jo je partner varal in jo na koncu na podel način tudi zapustil. Razumel sem njeno bolečino, saj sem jo na nek način enačil s svojo, pa čeprav nisem bil več žalosten ali razočaran glede bivše punce. Irena mi je enostavno dajala novo energijo, katera mi je podzavestno brisala iz spomina slabo izkušnjo in odpirala srce, da se ponovno zaljubim.

Bila je nedelja, ko sem jo povabil na nedeljsko kosilo v center mesta ob Ljubljanici, poskrbel sem, da sva dobila dobro mizo, ki ni bila v gneči in nama je dajala občutek diskretnosti. Prijazni natakar je takoj opazil, da dajava občutek sveže zaljubljenih in nama predlagal, da nazdraviva pred kosilom s hišnim Cabernet Sauvignonom. Vino je bilo božansko, zgleda da je v naju sprožilo še tisto iskrico, ki je manjkala in zgodil se je prvi poljub. Poljub, preko mize, ki naju je oba potegnil nase kot magnet. Poljub, za katerega sva oba mislila, da se nama ne bo nikoli več zgodil, po tako slabih partnerskih izkušnjah,... Ampak se je! Oblival naju je občutek sreče in ljubezni. Takoj sva se zavedala, da sva naredila velik korak, ki je sedaj iz prijateljskega prišel v začetno fazo ljubezni.

Čas je hitro mineval in predno sem se zavedal, sva bila z Ireno že dve leti v vezi. Najina ljubezen je bila zares iskrena in globoka, oba sva vedela, da sva spoznala tisti pravi občutek ljubezni, tisti občutek kateri nama je v prejšnjih "popolnih" vezah manjkal. Srečna sva, da se nama je zgodila usoda, usoda, da sta naju najina kužka zbližala, usoda, da sva si bila na prvi pogled všeč in usoda, da sva se spustila v razmerje in uspela. Srečna sva!

Imamo se čudovito in nikoli si ne bi mislil, da bom še kdaj verjel v čustva, v ljubezen in da bom resnično srečen. Ampak sem!

Vse dobro vam želi,

prerokinja Anka