
Ničesar ne obžalujem
Jesen se je bohotila v vsej svoji barvitosti, ko sem v črnem hlačnem kostimu in črnem usnjenem plaščku prečkala Tržaško cesto v Ljubljani.Bil je jasen dan, brez oblačka, ampak ohladilo se je. Vstopila sem v svojo ordinacijo, odožila plašč in si prinesla kavo z mlekom.
Komaj sem sedla, že je zazvonil moj gsm.
"Halo, Sonja?" sem zaslišala meni tako ljubi moški glas.
"Živio Marko! Že delaš?" sem ga vprašala.
"Ravnokar sem prišel." je dejal in prijazno nadaljeval "A greva za en dan na moj vikend?
"Kdaj si imel v mislih?" sem bila navdušena nad predlogom.
"Halo, Sonja?" sem zaslišala meni tako ljubi moški glas.
"Živio Marko! Že delaš?" sem ga vprašala.
"Ravnokar sem prišel." je dejal in prijazno nadaljeval "A greva za en dan na moj vikend?
"Kdaj si imel v mislih?" sem bila navdušena nad predlogom.
"Čim prej."je rekel in se prešerno nasmehnil.

"Lahko greva jutri popoldan." sem mu predlagala, saj ob petkih nimam veliko pacientov, možu se bom pač nekaj zlagala, kot že tolikokrat do zdaj.
"Super. Poberem te na Glinškovi. Ob 16.ih." je rekel in me prijazno pozdravil do jutri.
Komaj sva prekinila že je v ordinacijo vstopila Maja, moja asistentka. Prijazno sva poklepetali in spili jutranjo kavico, nato pa začeli z delom. Delo zobozdravnice me je veselilo, skupaj z Markom pa sva imela tudi velik poslovni načrt. V kratkem bova začela delati v skupni ordinaciji in sicer keramično protetiko. To me je že dolgo veselilo, nisem pa zbrala dovolj finančnih sredstev. Sedaj pa imava idejo, da bi z Markom prispevala vsak polovico finančnih sredstev in začela. Mož je navdušen nad tem, in ravno tako Markova žena. Saj je to v današnjih časih donosen posel, seveda se jima niti sanja ne, da midva poleg poslovnega sodelovanja, tudi ljubimkava.
Najini otroci so najstniki, samo zaradi otrok še vzdržujeva zakon, sicer sva se čustveno povsem odtujila od najinih partnerjev. V prihodnosti se bova morda celo oba ločila, samo, da gredo otroci po svoje. O tem sva že veliko premišljevala. Zaenkrat najino srečo skrivava pred vsemi, nihče ne ve za naju, saj si ne želiva nakopati nepotrebnih nevšečnosti.

Otroci bodo kmalu odšli od hiše in na stara leta si ne želim biti z nikomer drugim, kot z Markom. Ker se samo enkrat živi, mi ni ničesar žal. Ničesar ne obžalujem! Greh bi bil, da bi se vsemu temu odrekla. Takih čustev še nikoli nisem čutila. In to varanje se mi niti ne zdi več varanje, ker bi varala samo sebe, če bi zanikala tako močno povezavo, kot jo imam z njim. O tem kaj se mi dogaja ne govorim z nikomer, ne potrebujem očitanja in moraliziranja. Zgodilo se mi je pač, tako, kot se v življenju marsikaj zgodi. In srečna sem. Srečna sem, da imam mojega Marka ter dva otroka, ki sta zdrava in uspešna. Le za mojega moža mi je malce žal, ampak verjamem, da se bo tudi on znašel po svoje. Ljubezen in realnost hodijo velikokrat vsaka svojo pot. Jaz sem se odločila za ljubezen, četudi šele pri štiridesetih. Verjamem pa nekaj, sreča je na strani pogumnih.
Ne bojte se v življenju poslušati srca, pa čeprav je občasno to v nasprotju z določenimi vrednotami. Življenjske odločitve so vedno težke, saj za seboj potegnejo tudi posledice, s katerimi je kasneje potrebno živeti. Sledite srcu in na drugi strani ne delajte žrtev. Odrasli ljudje se vedno lahko pogovorijo o vsem in čemurkoli, še posebno ob spoznanjih, da se med dvema partnerjema ne bo izšlo vse tako kot je bilo v začetku planirano. Če ste se sami našli v podobni situaciji in ne veste kako jo rešiti, smo tu za vas mi, da vam svetujemo in vam pomagamo.
Srečno, Vaša jasnovidka Gabrijela