
Ljubezenska pravljica
Maja je bila skromna, a simpatična ženska blizu 30. Let. Rada je imela naravo in živali. Veliko se je ukvarjala z duhovnostjo, kot je joga in meditacija. V ljubezni pa ni imela ravno sreče.
Kaj hitro je spoznala, da srečuje moške, ki jim je bil pomemben predvsem videz ženske. Njena notranjost jih ni zanimala. Čeprav je bila Maja na videz povsem simpatična in prijetna, urejenih pšenično rjavih las, vitke postave in predvsem naravne lepote, je izžarevala še nekaj drugega. Njene oči so žarele z ognjem mlade ženske, ki si želi doživeti še nekaj več in vse kar diši po ljubezni. Žal, kot mnogo drugih deklet, se je večkrat opekla pri moških. Želeli so jo spremeniti. Predlagali so ji naj nosi visoke pete, naj se malce našminka in naliči, naj obleče mini krilo in majico z dekoltejem. Maji to ni bilo blizu, in je kljubovala vsem tem moškim s samozavestnimi in odločnimi NE-ji. Seveda so odšli, vsi ti ljubimci, ki niso ljubili nje, zaradi nje. Odšli so drugam, iskati drugo sveže meso, katerega so lažje oblikovali po svojem okusu. Maja je bila pri 30. se vedno samska in brez otrok. Brez pravih prijateljev, s skromno plačo in najemniškim stanovanjem. Toda upala je, da bo nekoč boljše. Ni se vdala v usodo, ni se smilila sama sebi, ampak se je trudila iz dneva v dan, za kar najbolj svetle misli in pozitivno energijo.
Nekega dne je na sprehodu, ko je šla nabirati gobe v gozd, v Javornike, srečala simpatičnega moškega in kmalu sta začela prijateljski klepet.
»Ste tudi vi tako vneta nabiralka gob, kot sem jaz?« jo je vprašal in ji v šali pomahal s košaro polno gob.
»Obožujem gobe, predvsem pa me sprošča nabiranje in hoja po gozdu.« je dejala in se mu nasmehnila.
»Mora biti star nekaj čez 40.« je pomislila. »Malce že sivi.«
»Ja, tudi meni sprehodi po gozdu veliko pomenijo. Že od malih nog, kot fantič sem rad raziskoval naravo.« ji je zaupal.
Skupaj sta stopala po mogočnem gozdu in kramljala.
Nenadoma ji je razkril: »Veste, tu v bližini živim. V skromni hišici, s starim psom, mačko in črnim krokarjem.« je rekel.
»Ali ne hodite v službo?« je radovedno vprašala Maja.
»Moja služba je malce bolj specifična. Kipar sem.« je povedal.
»Kipar? Kako se pa pišete?« je vprašala Maja.
»France Jurjevec sem.« je prijazno povedal.
»Oh, kaj res? Za vas sem že slišala... In tudi vaša dela sem že videla.... Čudovite kipe ustvarjate!« je bila še bolj navdušena Maja.
»Vabim vas, da si ogledate moj bivak, če vam ni odveč... In še skodelico kave vam bom pripravil...« je bil prijazen.
Maji je bil pri priči všeč. Bil je visok in postaven, vitek, ljubkih potez in globokih temno rjavih oči.
Skupaj sta jo mahnila do njegove koče, kjer je pred njo počival zelo star pes.
»Koliko je pa star ta kuža?« je vprašala Maja.
»20 let bo letos dopolnil.« odgovori.
»Oh, neverjetno.« je dejala in ga pobožala.
»Kako mu je ime?«
»Pepe.« je z nasmehom povedal Franc.
»Ljubko ime.« je rekla Maja in se tudi sama malce nasmehnila.
V notranjosti lesene koče, ki je bila skrbno pospravljena in lično urejena, ji je skuhal kavo.
Dolgo sta se pogovarjala, ko se je počasi začelo temniti.
»Zdaj bom pa morala oditi, saj se že mrači.« je zaskrbelo Majo.
»Oglasite se še kdaj, draga Maja, v veselje mi bo. Pri meni ste vedno dobrodošli.« ji je dejal in jo prijazno pospremil skozi gozd do njenega avtomobila.
Vso pot do Ljubljane je razmišljala o njem. »Kako zanimiv moški in kako drugačen...«
Ko je prišla domov jo je pred vrati čakal bivši fant.
»Ja kje pa hodiš Maja?« je vprašal kar malce osorno.
»Kaj bi rad?« je vprašala Maja.
»Rad bi začel znova.« je rekel.
»Zakaj?« ga je vprašala.
»Zato, ker si prva, ki mi je odprla oči. Zato, ker sem doumel, da ljubezen ni v materialnih dobrinah, ker sem spoznal, da si izjemna ženska, tako drugačna od drugih. Spoznal sem, da ne potrebujem ženske, ki mi bo kot kakšna lutkica Barbika, in jaz njen Ken. V življenju si želim še česa drugega, kot kup denarja in zvez, še kaj drugega, kot površno gonjo za imetjem.« je resno in kar malce nervozno povedal.
»Ja? In kaj zdaj pričakuješ, da se ti bom vrgla v objem, potem, ko si me zapustil in šel z drugo?«
»Ne, le želim si, da bi znova poskusila.«
»Ne. Žal mi je. Ne grem se več.« mu je dejala kar na hodniku. »Adijo!«
»Prav. Pa nič.« je užaljeno rekel in skomignil z rameni. »Da ti ne bo še žal!« je rekel in odvihral.
»Žal za nekom, ki me je zamenjal za žensko, ki ljubi samo denar? Dvomim!« je pomislila in se nasršila.
Maja je sama vstopila v svoje najemniško stanovanje.
V mislih je bila drugje. Pri Francu Jurjevcu.
Komaj je odložila stvari že je zazvonil njen gsm.
»Halo?«
»Maja?«
»Ja?«
»Ste že doma?«
»Že.«
»Skrbelo me je, pa sem vas poklical.« je dejal Franc Jurjevec.
»Lepo.« je z metuljčki v trebuhu odgovorila Maja.
Čas je tekel in Maja ter Franc sta se zbližala. Vse več sta se družila, pogovarjala po telefonu in posledično se je med njima rodila globoka ljubezen. Maja se je preselila k Francu v skromno kočo, kjer je na nek način zaživela povsem novo, drugačno življenje. Bila sta popolna, uživala sta v vsem kar sta počela skupaj ter živela polno, za navadnega smrtnika nevsakdanje življenje, pa vseeno za njiju popolno in nič jima ni manjkalo. Imela sta naravo, drug drugega in skupno ljubezen, ki je bila res globoka in iskrena.
Življenje v naravi, izven mesta, odmaknjeno v zavetje gozda, kjer je tvoj prvi in najbližji sosed medved ali lisica, je bilo za Majo tisto, kar si je že dolgo želela. Način življenja, odmaknjen v samotnost gozda, tam med Javorniki, jo je povsem prevzel. Franc jo je sprejel v hipu, ko jo je prvič videl. Vse to kar nas bega v življenju je Maja spoznala zdaj še z druge plati. Ljubezen in prijateljstvo s Francem ji je povrnilo samozavest. Vedela je, da je na pravi poti.
Živost in radost v njunih očeh, sta povedali več, kot tisoč besed.
Živeti pravljico v ljubezni je včasih popolnoma nemogoče, če ob sebi nimate pravega človeka.
S pravim človekom, pa je življenje vedno lahko pravljica.« si je zdaj pomirjeno mislila Maja.
Radost v srcu, dobra volja, upanje in optimizem so bile lastnosti Maje in Franca, zato sta z jutranjim svitom vstala z nasmehom in s sončnim zahodom zaspala z roko v roki.
Ljubezenska pravljica je možna! Možna je tam, kjer je spoštovanje med ljubimcema, možna je tam, kjer se imata dva rada brez, da bi čutila potrebo, da morata drug drugega spreminjati, možna je tam, kjer imajo drobne pozornosti, veliko vrednost, možna je povsod tam, kjer dve srci bijeta, kot eno. In možna je povsod tam, kjer v dveh posameznikih, kot samostojnih bitjih že Živi pravljica.
In, ko sta ta dva skupaj, ko se dva takšna najdeta se njuni pravljici samo še podvojita. Saj živi vsak človek svoje življenje, vendar v partnerstvu, v pravi in iskreni ljubezni, postane vsak posameznik boljša polovica svojega partnerja.
Ni najlažja pot v življenju ostati razočaran nad starimi ljubeznimi in ihtavo hiteti v nekaj oziroma se vračati nazaj v nekaj, kar je že razpadlo. Najlažja pot, je to staro življenje zapustiti, ker nam ne vrača več tistega, kar si dejansko zaslužimo in najlažja pot je odpreti srce nekomu drugemu, nekomu, ki nas bo sprejel takšne kot smo. Nekomu, ki nas ne bo ocenjeval in ki nam ne bo v usta polagal besede, ki jih želi sam slišati, pač pa bo naše besede dopolnjeval in nadgrajeval... to je prava ljubezen in na takšni ljubezni lahko človek zgradi zaupanje in trdne temelje za prihodnost.
Srečno in obilico ljubezni vam želim.
Jasnovidka Gabrijela
Kontakt: 090 3080