• Vedeževanje in svetovanje Astrohiša

Ko se zaljubiš, se čas ustavi

Eda, prekrasna temnolaska, z lasmi do ramen, vedno urejena in prefinjena mlada dama si je privoščila dopust na eni od počitniških ekoloških  kmetij.

V najeti lično opremljeni sobici, in z rdečim karom olepšanimi dekorativnimi zavesami z lesenim pohištvom, z vedno svežim šopkom marjetic v vazi in svojim prenosnim računalnikom na mizi se je znašla v idilični naravi. Nedaleč proč od počitniške hiše, ki je imela na voljo več 10 sob je tekel potok in nad potokom se je razprostiral pašnik poln krav in konjev, ki so se v poletju neprestano pasli. Noč in dan. Svež zrak se je lovil v pljuča, kot eliksir za telo in spokojna tišina je blažila od mestnega vrveža načete živce. Eda je uživala v tej popolni naravi.

Privoščila si je dolge sprehode, pomenkovala s turisti in drugimi dopustniki in se kar ni in ni mogla docela odklopiti. Ves čas je mislila nanj. Na človeka v katerega se je zaljubila do ušes. Upala je, da ji bo idilična narava pomagala zbistriti srce, ki je bilo samo še zanj. Vsak hip je mislila nanj. Zanjo je bil nekakšen dar, saj takih moških v življenju ni srečala prav veliko. Imel je tisto nekaj več! Imel je veličino duha, ki ga je tolikokrat pogrešala pri moških. Pogledala je na internet, če je morda dosegljiv na skype-u. Ni ga bilo. Zamišljena je pogledala na uro in opazila, da je že čas za večerjo. Preoblekla se je v enostavno obleko z izrezom, v temno modri barvi, si počesala lase, osenčila oči in v roke vzela torbico. Obula je črne salonarje in pohitela na teraso kjer so stregli hrano. Privoščila si je zgolj mešano solato in sedla k mizi v kotu. S hrbtom obrnjena drugam od ljudi je zrla v spokojno poletno noč. Mislila je nanj. "Le kaj počne, da me nič ne pokliče? Povedala sem mu kam grem. Morda ima veliko dela? Morda je moral po opravkih?" Si je belila ljubko glavico.

Natakar ji je prinesel solato in ji zaželel naj ji tekne. Misli so ji bežale drugam, medtem, ko se je poigravala s solato. Med žvečenjem sveže solate, ki je vsebovala rukolo, paradižnik, kumare in zeleno solato se je je nekdo nežno dotaknil. Zdrznila se je in vse telo so spreleteli njej dobro poznani mravljinci. V hipu se je čez njeno telo prelila močna toplina. Bil je on.

Z lističem solate na vilicah je skoraj omedlela, tako jo je prevzelo dejstvo, da je prišel za njo, da jo je poiskal, čeravno je imel doma polno dela.
"Aleksander!" Je vzkliknila in mu padla v objem.
"Eda!" Je pozdravil, nato pa sedel k mizi.

V hipu se je prikazal čeden natakar in ga povprašal kaj bo naročil.
"Steklenico šampanjca zaenkrat in dva kozarca!"
"Se razume!" Je dejal in urno odšel po pijačo.

"Čudovit večer je, toda ti si videti še bolj čudovito!" Ji je podaril kompliment.
"Hvala." Je rekla skromno in se mu nasmehnila.

Njune oči so se srečale in v njih so žareli plameni novo rojene ljubezni, polni topline in tihih želja. Prijel jo je za malo dlan, ki ji je počivala na mizi in pustil da sta se roki dotikali v prijetnem vzdušju. Natakar je prinesel šampanjec in Aleksander je umaknil svojo dlan. Pustil je odprto steklenico na mizi, pred njiju postavil dva kozarca na dolgih pecljih in se diskretno umaknil. Aleksander je nalil pijačo. Najprej njej in občudovala je vsak njegov gib, kako je prijel steklenico in jo ob tem pogledal, kako je položil kozarec in nato nalil še sebi. V njunih očeh je žarela takšna srčna globina, da je ni globlje globeli, kot je bil vrelec te najbolj nežne in mile topline.

Kot bi se bala besed, sta nekaj časa samo zrla drug v drugega, kot bi se šele zdaj zares zavedla, da sta živa, da sta tu na tem čudovitem svetu, enkratna in neponovljiva. Obema se je dogajalo, kot bi odprla novi poglavji v knjigi življenja, kot bi se znova rodila, sta v prerojeni ljubeči bližini čutila neskončno srečo, da sta se našla. Bila sta dva človeka, ki sta se več let iskala, dva človeka, ki sta šele drug ob drugem začutila pravo vsebino bližine, pravo lepoto čustva, ki je najmočnejše na vsem svetu, čustva, ki dela čudeže, čustva, ki ozdravi še tako osamljenost in bolečino.

Nenadoma je Aleksander dvignil kozarec in se ji nasmehnil: "Na zdravje Eda!" "Na zdravje!" Je odvrnila, ko sta kristala zazvenela ob trku.

Oba sta dolgo tavala in bila že večkrat razočarana nad ljubeznijo, nad površinskostjo ljudi, nad brezobzirnostjo in ravnodušnostjo, oba sta bila iskalca luči in harmonije in, ko sta se srečala kar nista mogla verjeti, da na svetu še obstajajo sorodne duše. Besede niso mogle opisati njune tihe radosti ob skrivnostnem doživetju, ob skrivnostnem čudežu usode, ki ju je povezal. Kot bi se bala, da sanjata in bo vse izpuhtelo, sta trepetala drug za drugega. Pila sta šampanjec in v tišini gledala v ta njun novi nepoznani, a tako prelep skupni svet. Ko sta popila sta rahlo omotična odšla v sobo, ki jo je najela Eda. Smejala sta se...

Nista potrebovala besed...

Slekla sta se in legla v posteljo...

Tesno sta se objela in se prižela drug k drugemu. Dolgo sta zgolj v objemu in čutenju v sreči objeta ležala.
Dokler ju ni premagal spanec in sta, kot dojenčka blaženo zaspala.

Vaša jasnovidka Gabrijela

Kontakt: 090 3080