Je ljubezen resnična?
Kako sem vedela, da sem se zaljubila?
Pri svojih tridesetih letih nisem pričakovala, da bom še kdaj doživela tiste metuljčke v trebuhu in da ne bom želela okoli hiše hoditi v trenirki, kot ponavadi, samo zato, ker smo imeli družbo. Običajno me to ne bi motilo, saj smo na vasi, vsi hodijo v trenirki oz. udobnih oblačilih okoli hiše, ne glede na obiske. Pa še to niti niso bili obiski, bili so delavci, ki so pomagali prenavljati hišo. Ampak nasmeh in nagajiv pogled sta bila dovolj, da mi je postalo vroče in da sem zardela, čeprav sem se spraševala, zakaj že, kaj nisi prestara za take neumnosti? Ali pa je to samo zato, ker si bila dlje časa sama?
Kakorkoli, fant se je nasmihal in bil vljudno pozoren, zato sem mu vrnila z enakimi gestami. Čez nekaj dni sem se zalotila, da ga prav čakam, kdaj bodo prišli, da se zaradi tega prej zbujam, da se malce uredim, noro, sama sebi sem se smejala. Ampak sem se smejala, po dolgih letih samote. To je bilo pa tudi nekaj vredno kajne. Sploh pa zato, ker sem odsev svojega smeha videla tudi v domačih, katerim sem v zadnjih letih povzročila kar nekaj skrbi.
Zgodilo se je tako, da sva s fantom hitro prešla iz metuljčkov na skupno življenje. Poznala sva se borih nekaj tednov. Skupaj sva se preselila. Kaj je botrovalo tej nagli odločitvi, ne bi mogla z gotovostjo trditi, pa vendar, se mi zdi, da vsega po malem. Kot sem razumela iz njegovih pripovedi, ni imel nikdar sreče v življenju, bodisi v ljubezni ali poslu. Vsaj zdravje se ga je držalo. Sama pa sem bila tudi na psihičnem psu, malce zaradi nagle selitve iz mesta v vas in malce zaradi dolgoletne osamljenosti pa še nekaj zdravstvenih težav je pripomoglo h končni šibkosti. In tako sva se vzela. V dobrem in slabem, pravijo.
Težave so bile hitro na obzorju, najprej takšne, ki izvirajo iz nepoznavanja. Navade in podobno. To še ni bilo tako hudo. Potem se je začelo s tem, ko on ni našel primerne službe. Vsepovsod je delal na črno in redkokdaj je dobil kaj plačano. Zapadel je v globoko depresijo iz katere poti ven ni našel, utapljal se je v alkoholu in travi. Tudi ljubezen do mene ni bila dovolj, še slabše je bilo, ko me je pogledal in videl, da ima svojega angela ob sebi, ki si ga je celo življenje želel, sedaj pa ne more skrbeti zanj. To ga je najbolj bolelo. Pravijo, da ljubezen ne gre skozi denar. Pa mislim, da posredno vseeno gre.
V skoraj treh letih sva se štirikrat razšla in vsakič sva prišla nazaj skupaj, z obljubo, da sva bila oba osla in da ne bo več tako v prihodnosti. Ampak službe še vedno ni bilo in po nekaj tednih novega poskusa, sva zopet zapadla na stara pota, kjer so bili prepiri, solze, žaljivke. Sva šla narazen, zdržala teden ali dva in se ponovno klicala, da ne bova živela drug brez drugega, da sva si usojena in podobno. Domači so naju imeli vrh glave dovolj. Povzročala sva jima skrbi in drame, ki jih ponavadi povzročajo najstniki. Totalno neumno. Petič sva šla narazen za dlje časa, poskusila sva tudi z drugimi partnerji, pa se ni izšlo. Še vedno sva se pogrešala in kljub trnovi poti, ki sva jo prehodila skupaj in narazen, še vedno iskala drug drugega. Če to ni ljubezen, ne glede na ovire, potem pa res ne vem, kaj je. Srce ne izbira enako kot razum.
Končno se nama je nasmehnila sreča, dobil je dobro službo v tujini in vsa depresija je izzvenela, kot da je ne bi nikdar bilo. Sedaj je spremenjen človek, zaradi službe in dejstva, da mi lahko omogoči boljše življenje, kar si je želel že od začetka. Trenutno še nisva uradno par, se pa pogovarjava preko interneta in občasno dobim kakšno lepo darilce domov. Tudi metuljčki niso ugasnili, čeprav je minilo skoraj štiri leta, pet razhodov in drug moški ter druga ženska, ki sta bila posredi. Pravijo, da prava ljubezen preživi vse. Morda je treba za njo žrtvovati trnovo pot ali pa je trnova pot preizkus, če sta dva res vredna prave ljubezni in ne samo prijateljstva ali partnerstva iz nekega cilja, kakršnega koli že.
Iskrene ljubezni vam želi,
numerologinja Anka
Telefon 090 30 47