
Čakala je njega
V Benetkah je bilo veliko ljudi, hiteli so na vse strani. Gondoljerji so prevažali turiste in nebo je bilo polno sončevih žarkov. Jesen je bila prijetna, topla in Renea je iz svoje terase opazovala ozke ulice. Že četrto jesen je čakala samo njega, obljubil ji je, da se vrne na jesen. Bila je očarljiva mlada ženska in pri svojih tridesetih letih, uspešna arhitektka. Živela je z dobermanko Geo, ki ji je bila zelo predana. Klara je med tujci sprejela le njega in čutila je, da ga njena gospodarica še vedno čaka.
Renea se spominja ukradenih trenutkov, ki jih je preživela z njim, njegovega optimističnega nasmeha in njegovih besed, da bosta kmalu skupaj. Njegova žena, ga je že zdavnaj zapustila, njega pa še kar ni. Žal on ni mogel imeti otrok, njegova bivša žena pa si brez otrok, ni znala predstavljati svojega življenja. Čeprav sta ločena že dlje časa, njega še vedno ni in se ne javlja.
Renea se je obrnila tudi na različne vedeževalce in jasnovidce, saj je že skoraj nehala verjeti obljubi. Mojstri so ji skozi numerologijo in astrologijo povedali, da bo prišel in naj ne obupa, ne bo pa to še letos, saj ni še uspel zaključiti vseh obveznosti, ki ga vežejo na prejšnjo partnersko vezo in službo. Renea je zato zaposlila svoje misli z delom in prijatelji, ob dolgih in osamljenih večerih, pa ji je delala družbo zvesta Gea. Kljub delu in družbi je čustveno osamljena in nesigurna, manjka ji toplina bližnjega, manjka ji ljubezen, občutek biti ljubljen in ljubiti,... počuti se kot ujeta med resnico in pravljico. V svojem srcu čuti, da bo prišel, vendar ji razum govori nasprotno, saj se v vsem tem času ni nič javil. In tako minevajo dnevi, meseci, ter leta, Gea pa ji nudi uteho, jo opazuje in spremlja ter se vede, kot da jo čisto vse razume.
Bliža se že peta jesen in Renea ponovno upa, da bo na ulici zagledala njega. Na terasi sreba čaj, ter bere knjigo in pod njenimi nogami poležava Klara. Topli sončni žarki se poigravajo z oblaki in nenadoma Klara postane nemirna. Ob ograji terase spremlja ljudi na ulici, tudi Renea prične opazovati, kaj je pritegnilo Klarino pozornost. In nenadoma ji iz rok pade knjiga, namreč zagledala ga je. On je gledal proti njima, mahal je in se smejal. Klaro je morala spustiti, da mu je šla prva nasproti, tudi sama je pohitela.
Klara ga je od veselja, skoraj podrla na tla in takrat je Renea začutila, da je njeno srce ves čas vedelo, da se bo vrnil. Sledil je neskončen objem, solze sreče, smeh in Renea mu je položila prst na usta, ne govori, ker čas ni najin gospodar.
Ko trdno verjameš v svoj notranji glas in v svoje srce, te le to težko razočara. Kvečjemu včasih bolj nočemo slišati tistega, kar nam pravi in slepo vztrajamo pri starih vzorcih, ki pa nam ne nudijo nič novega in nič pozitivnega. Zaupajte v svojo intuicijo in zaupajte predvsem vase, saj ste sami gospodarji sebe in svojega življenja in sami sebi lahko najbolj zaupate ter veste česa vsega ste vse sposobni.
Srečno in vse dobro vam želi,
prerokinja Anka